Osama...toda ne Bin Laden ;)

Ko žene ni, še rože hitreje umirajo...!

{Orhideja, used to be!}.

{Kalanchoe v odhajanju}.

{Bambus na rehabilitaciji}.

Drevo ob cesti ali cesta ob drevesu?

Pogrešam dolge ture s kolesom! Tega enostavno ne moreš nadomestiti s kolesom v fitnesu ali trenažerju. Misel mi je ušla proti Črni Gori in turi, ki sva jo z prijateljem B. naredila lani (hm, morda celo že predlani?!) od Novega mesta do Budve (skupaj 713 km). Kakor koli, čutil sem da je čas, da grem na kolo. Ven. Meseca Avgusta. Ob 16.15. V sončnem vremenu. V prijetnih 41°C. In sem šel.

Okolica Dubaja (lepši izraz za "sredi puščave") se ponaša s posebej za kolesarje narejeno in urejeno progo. Krog v razdalji 50km + t.i. stick 18km v eno smer. Kar lepa turca, če so pogoji ugodni (beri: malo nižja temperatura). V celoti sem jo odvozil enkrat. V bistvu sem tudi samo enkrat bil na kolesu od kar sem priletel v Dubaj. In sedaj drugič. Tokrat je bil cilj 50km oz. 1 krog.

Že ko sem parkiral avto na popolnoma praznem parkirišču, kjer je ponavadi težko dobiti parking, mi je bilo jasno kakšna je situacija. Ob tej uri in temperaturi sem bil več kot očitno edini kandidat, da se spopadem s progo. Ampak ker sem se ravno že načrtno pripeljal 30km do štartne točke, sem se vseeno spravil na kolo in štartal. 

Ko sem po 28 minutah ugotovil, da sem spil že 1 liter tekočine (od skupaj 1,5 litra) in s pridruženo mislijo, da če mi poči zračnica nikakor ne morem računati na nikogar, da bi mi pomagal, sem se odločil, da je čas da grem kar lepo nazaj proti avtu. Veter v prsa in sem šel. 

Tale je pa epska! :)

Mislim, da ob tej uri ne grem več na kolo v teh krajih. Sedaj mi je jasno ko so mi triatlonci iz TriDubai govorili, da ponavadi štartajo okoli 3h ali 4h. Zjutraj! Oz. bolje rečeno ponoči. Glede na izkušnjo bi rekel, bolje ob 3h zjutraj kot popoldne! Bom pa poročal kako bo ko se jim naslednjič pridružim.

V vesoljski ladji

Ko se pelješ po eni od Dubajskih obvoznic (bolj natančno po Dubai Baypass Roadu) se kar na enkrat, ob tej zelo polni prometnici sredi puščave, pojavi vesoljska ladja. Modro-srebrna, moderna, sijoča in veličastna stoji tam, kot da bi pristala včeraj direktno iz vesoljske ladjedelnice. A okolica polna palm in zelenja da slutiti, da je tam vseeno kakšen mesec dlje in se je že dodobra združila z okoljem. Kot oaza sredi puščave, da slutiti, da je iz drugih planetov pritovorila hranilne snovi in energijo, ki puščavo spreminja v zeleno oazo in v raj za zelenje.

A ker je ta ladja pristala ravno v Dubaju, kjer so stavbe v obliki eksotičnih skulptur nekaj povsem običajnega in pričakovanega, človek posumi, da zna biti to le kakšen od "spomenikov" enega od lokalnih šejkov. 

No, v resnici ni samo spomenik ampak precej uporabna ladja. Imenuje se Hamdan Sports Complex in velja za gostiteljico 10. FINA svetovnega prvenstva v plavanju. 

Lahko bi rekli, da zunanjost precej obeta in notranjost ne razočara. Športni kompleks, ki je bil odprt leta 2010 ima kar 3 bazene (25m, 2x50m, skakalni bazen ter pomožne objekte). Vse vrste vodnih športov pa lahko spremlja kar 15.000 gledalcev. 

In, da ne bo pomote, tale obisk vesoljske ladje ni bil povsem naključen in brez namena. Že dalj časa sem namreč iskal primeren bazen, kjer bi lahko plaval v ohlajeni vodi ter naredil kakšen trening z daljšo distanco in hkrati sem se redno (vsaj 2x tedensko) peljal mimo tega izvenzemeljskega objekta. 

In evo... "the ship has landed" in z njo ohlajena voda na 26 stopinj. Balzam. Vse to za pičlih 20 AED (dobre 4€). Vendar plačilo simbolične vstopnine vendarle ni dovolj za uporabo teh plavalnih površin.

{Parket pod skakalnicami navadno pospravijo preden se prične skakanje v vodo}.

Pričakovano ali ne, ob prvem obisku prijazno osebje zahteva predložitev zdravniškega potrdila o zdravstvenem stanju obiskovalca in zmožnosti uporabe objekta. Hah... Srečo sem imel, da so me kolegi iz TriDubai opozorili na to in dali nasvet kako se temu izgniti. 

Podobno kot v vsaki situaciji, ko ti manjka kakšen dokument ali pa nisi dorasel objektu v katerega stopaš, bodisi zaradi obleke, debeline denarnice in števila kreditnih kartic v njej, pomanjkanja vabila ali zgolj zaradi česa drugega, vedeš se izjemno samozavestno in suvereno, kot da si točno tam kjer moraš biti in to v točno pravem času, saj točno veš kam si namenjen in kaj je tvoje poslanstvo v dani situaciji. 

Temu vodilu sem sledil tudi sam, vse z namenom, da me nihče ne vpraša za zdravniško potrdilo. Torej vstopal sem suvereno, kot da bi imel v lasti vsaj 51% delnic objekta. 

Preden sem prestopil prag vhodnih vrat sem uvidel vstopiti enega podobno mislečega triatlonca (sem ga takoj ocenil po nahrbtniku in plavalni opremi, ki jo je nosil s sabo). Torej, samo suvereno sledim njemu in ne bo težav. Vstopim. Odpre se velik hodnik z leve. In desne. Pa naravnost tudi. Triatlonca nikjer. Samo varnostnik 30m stan sedi za mizo. Kam sedaj? Levo? Desno? Ali naravnost do varnostnika in tvegati, da me vpraša po zdravniškem potrdilu. Še enkrat z očmi skeniram prostor, če se morda kje pojavi triatlonec z IRONMAN torbo, vendar ni bilo te sreče. 

Nimam izbire kot da suvereno zavijem levo. Napaka! Slepi hodnik, brez izhoda. Se obrnem in suvereno, a tokrat kot za 10% manj lastništva, zavijem v hodnik na desno. Napaka! Odbijem še dodatnih 10% suverenosti in nadaljujem proti varnostniku. Lepo ga pozdravim, suvereno kolikor se je še dalo in poskušam nadaljevati pot. Nakar me varnostnik vpraša, če sem prvič tu? Kaj?? Prvič? Od kje mu taka ideja!? Seveda, sem mu povedal, da nisem prvič ampak sem očitno prišel skozi nek drug vhod in se poskušam orientirati. Oziram se okoli, da bi določil kje je tisti drugi vhod skozi katerega sem prišel zadnjič. Varnostniku se ni dalo ukvarjati z moji blodnjami po objektu ter ga v resnici niti ni zanimalo ali sem tu prvič ali ne. Mi je pa zato pokazal kam moram iti, da pridem do bazena oz. še prej do garderobe. In sem nadaljeval.  Zopet s samozavestjo enaki  50% in 1 delnici.  

Ob vstopu v bazen sem fasciniran nad notranjim delom objekta in bazenom. Res neverjetno. Nobene gneče. Pol prog praznih, polovica pa z enim plavalcem. Odlično! Sem se že nabrusil, da odplavam en dober trening. Kljub vsemu nisem želel kazati navdušenja, da me ne bi kdo prebral, da sem prvič tu in kot zelenec opazujem zastave, ki visijo pod stropom in iščem slovensko mod njimi. Suvereno se začnem že malo ogrevati in raztegovati preden skočim v bazen, ko se mi približa eden od uslužbencev. Vpraša me, če sem morda prvič na tu? Kaj?? Prvič? Od kje mu taka ideja!? Da bi se izognil odgovoru sem malo zamrmral nekaj v smislu, da nisem in da me zanima zakaj me to sprašuje. Nato mi predlaga, da se oglasim pri sprejemni mizi ter se podpišem, kot je navada za vsakokratni obisk. Seveda, bi to vedel, če bi že kdaj bil tu. 

Mislim, da je bilo vsem jasno kaj in kako, vendar smo zaključili pogovore o tem kdo je prvič tu in kaj to pomeni. Z veseljem sem se podpisal v zvezek ter dal svojo GSM številko, ki jo zahtevajo v praktično vsaki situaciji, ki bi lahko opravičevali pridobitev tega podatka. Kakor koli. Sem dal kar slovensko, ker je večji del izključena in me ne moti če mi bodo pošiljali kakšna SMS sporočila. Drugi razlog pa je, da mi lokalna nekako še ni zlezla pod kožo, da bi jo stresel iz rokava. Kako pogosto pa človek kliče samega sebe? Če pa že (neverjetna zgodba, ampak se mi je to že zgodilo, da sem pomotoma sam sebe klical, misleč da kličem prijatelja ter bentil zakaj je oseba, ki jo kličem taka goflja da je konstantno zasedena...), pa poišče v imeniku in pritisne zeleno tipko.   

Da se vrnem nazaj. Podatke sem pustil, plačal še tistih simboličnih 20 AED in skočil v bazen. Odplaval dobro partijo in se zadovoljen zaradi plavanja ter obiska vesoljske ladje odpravil proti domu. Malo sem imel slab občutek, kako sem ugovarjal, da nisem bil prvič v objektu. A sicer ne bi naredil kakovostnega treninga ter imel te izkušnje, da ob naslednjem obisku ne bo potrebno nikakršno pretvarjanje in pretirana samozavest. Kot olajševalno okoliščino pa si štejem tudi to, da sem ravno včeraj gledal film Prometheus in sem se res počutil, kot bi že bil v tej vesoljski ladji. 

Z vesoljci ali brez, še se vrnem v to postajo sredi puščave in izkoristim njene danosti. Z veseljem bi obiskoval takšen (tudi polovico manjšega) tudi v Novem mestu. In mislim, da nisem edini :)

Počitnice

Blog je na počitnicah. Skupaj z Dašo je odvandral iz Dubaja. Mene so pa pustili samega, da se skuham v tej vročini...

Poletno smučanje

Poleti ali pa pozimi, ne glede na letni čas je v Dubaju vedno sneg. Ja, ena od tistih stvari po čemer je mesto poznano in privablja turiste. Torej sredi poletja in puščave je možno tudi smučanje in to na -4°C. Precej fascinantno, če upoštevamo, da je zunanja temperatura tudi okoli 50°C. Če koga zanima več o Ski Dubai oz. kako so lahko zagotovili ustrezno izolacijo si lahko pogleda tale video.

Ob tej priložnosti bi se zahvalila vsem prijateljem, ki ste nama omogočili to izkušnjo in obujanje spominov na zimske dni! HVALA! :)

Izkoristila sva lep sončen dan in se odpravila v Emirates Mall katerega sestavni del je tudi Ski Dubai. Ob vhodu so nama dali "klubska" oblačila, ki vključujejo hlače, jakno, nogavice in opremo: pancarje in smuči, z izjemo rokavic in kape.
Ob opazovanju vseh smučarjev, med katerimi so bili tudi nekateri v kratkih rokavih, sva se vseeno odločila, da se oblečeva v vse kar sva prinesla in Slovenije in bova tako sigurno na toplem. Bolje več kot premalo. No, po dveh urah smučanja sva ugotovila, da se teh -4°C popolnoma nič ne razlikuje od tistih v Alpah in sva si lahko le želela, da bi imela kakšen kos obleke več na sebi.

Ne glede na vse je bilo smučanje "sredi puščave" res zanimiva izkušnja in prav zagotovo nekaj kar zelo prija v teh prevročih poletnih dneh (Sej, potem bova pa spet bolna...:)).

Še nekaj utrinkov:

Okku

Odkar sva v Dubaju največkrat jeva v azijskih restavracijah. Najraje obiščeva japonsko restavracijo Okku, katera se ponaša z ekipo zvezdniških kuharskih mojstrov, ki so kuhali za Madonno, Georgea Clooneya, Billa Clintona in Denzela Washingtona. 

Hrana je neverjetna, natakarji in ambient pa prav tako.

{Green tea}.

 {Calamari Nanban Age – Shichimi-garlic calamari, mixed peppers, creamy yuzu}.

{Tofu Salad – Silken tofu, grilled plum tomato, basil, kaiware, nori, soy vinagrette}.

{Spodaj: Yuzu Saikyo Miso Black Cod – miso marinated black cod, sesame seeds
in

zgoraj: OKKU Burger – angus beef, tomato, grilled onion, bbq-soy, lettuce wrap, cole slaw}.

Če bi bilo po moje bi cele dneve jedla v japonskih restracijah :)

Razvajanje po moško

Včasih si lahko tudi moški privoščijo malo razvajanja, zato se je Jure odločil za britje pri brivcu. 

Običajno se brije cca. 1x do 2x na mesec. In ker je pravi dec, NE(!) uporablja mašince za britje, ampak to počne še tako kot so to počeli naši očetje: s peno za britje in britvico. Rezultat je navadno tak, da se poreže po celem obrazu in rane se skorajda ne zacelijo do naslednjega britja, toda kljub vsemu vztraja pri tem, da je dec in mašince za britje nikakor ne potrebuje. 

{Priprave}.

{Prvo britje z mašinco(!) in nanos pene za britje}.

{Prvi potegi z brivskim rezilom. Priznam, malo se mi je orosilo čelo :)

Prvi in drugi nanos pudra, popravki z mašinco(!), topla brisačka in krema za obraz}.

{Voilà! Koža gladka kot dojenčkova ritka}.

Meni je zgledalo bolj kot nekakšno mučenje, Jure pa je menda tako užival, da je med britjem skoraj zaspal. Temu se pravi razvajanje po moško :)