V vesoljski ladji

Ko se pelješ po eni od Dubajskih obvoznic (bolj natančno po Dubai Baypass Roadu) se kar na enkrat, ob tej zelo polni prometnici sredi puščave, pojavi vesoljska ladja. Modro-srebrna, moderna, sijoča in veličastna stoji tam, kot da bi pristala včeraj direktno iz vesoljske ladjedelnice. A okolica polna palm in zelenja da slutiti, da je tam vseeno kakšen mesec dlje in se je že dodobra združila z okoljem. Kot oaza sredi puščave, da slutiti, da je iz drugih planetov pritovorila hranilne snovi in energijo, ki puščavo spreminja v zeleno oazo in v raj za zelenje.

A ker je ta ladja pristala ravno v Dubaju, kjer so stavbe v obliki eksotičnih skulptur nekaj povsem običajnega in pričakovanega, človek posumi, da zna biti to le kakšen od "spomenikov" enega od lokalnih šejkov. 

No, v resnici ni samo spomenik ampak precej uporabna ladja. Imenuje se Hamdan Sports Complex in velja za gostiteljico 10. FINA svetovnega prvenstva v plavanju. 

Lahko bi rekli, da zunanjost precej obeta in notranjost ne razočara. Športni kompleks, ki je bil odprt leta 2010 ima kar 3 bazene (25m, 2x50m, skakalni bazen ter pomožne objekte). Vse vrste vodnih športov pa lahko spremlja kar 15.000 gledalcev. 

In, da ne bo pomote, tale obisk vesoljske ladje ni bil povsem naključen in brez namena. Že dalj časa sem namreč iskal primeren bazen, kjer bi lahko plaval v ohlajeni vodi ter naredil kakšen trening z daljšo distanco in hkrati sem se redno (vsaj 2x tedensko) peljal mimo tega izvenzemeljskega objekta. 

In evo... "the ship has landed" in z njo ohlajena voda na 26 stopinj. Balzam. Vse to za pičlih 20 AED (dobre 4€). Vendar plačilo simbolične vstopnine vendarle ni dovolj za uporabo teh plavalnih površin.

{Parket pod skakalnicami navadno pospravijo preden se prične skakanje v vodo}.

Pričakovano ali ne, ob prvem obisku prijazno osebje zahteva predložitev zdravniškega potrdila o zdravstvenem stanju obiskovalca in zmožnosti uporabe objekta. Hah... Srečo sem imel, da so me kolegi iz TriDubai opozorili na to in dali nasvet kako se temu izgniti. 

Podobno kot v vsaki situaciji, ko ti manjka kakšen dokument ali pa nisi dorasel objektu v katerega stopaš, bodisi zaradi obleke, debeline denarnice in števila kreditnih kartic v njej, pomanjkanja vabila ali zgolj zaradi česa drugega, vedeš se izjemno samozavestno in suvereno, kot da si točno tam kjer moraš biti in to v točno pravem času, saj točno veš kam si namenjen in kaj je tvoje poslanstvo v dani situaciji. 

Temu vodilu sem sledil tudi sam, vse z namenom, da me nihče ne vpraša za zdravniško potrdilo. Torej vstopal sem suvereno, kot da bi imel v lasti vsaj 51% delnic objekta. 

Preden sem prestopil prag vhodnih vrat sem uvidel vstopiti enega podobno mislečega triatlonca (sem ga takoj ocenil po nahrbtniku in plavalni opremi, ki jo je nosil s sabo). Torej, samo suvereno sledim njemu in ne bo težav. Vstopim. Odpre se velik hodnik z leve. In desne. Pa naravnost tudi. Triatlonca nikjer. Samo varnostnik 30m stan sedi za mizo. Kam sedaj? Levo? Desno? Ali naravnost do varnostnika in tvegati, da me vpraša po zdravniškem potrdilu. Še enkrat z očmi skeniram prostor, če se morda kje pojavi triatlonec z IRONMAN torbo, vendar ni bilo te sreče. 

Nimam izbire kot da suvereno zavijem levo. Napaka! Slepi hodnik, brez izhoda. Se obrnem in suvereno, a tokrat kot za 10% manj lastništva, zavijem v hodnik na desno. Napaka! Odbijem še dodatnih 10% suverenosti in nadaljujem proti varnostniku. Lepo ga pozdravim, suvereno kolikor se je še dalo in poskušam nadaljevati pot. Nakar me varnostnik vpraša, če sem prvič tu? Kaj?? Prvič? Od kje mu taka ideja!? Seveda, sem mu povedal, da nisem prvič ampak sem očitno prišel skozi nek drug vhod in se poskušam orientirati. Oziram se okoli, da bi določil kje je tisti drugi vhod skozi katerega sem prišel zadnjič. Varnostniku se ni dalo ukvarjati z moji blodnjami po objektu ter ga v resnici niti ni zanimalo ali sem tu prvič ali ne. Mi je pa zato pokazal kam moram iti, da pridem do bazena oz. še prej do garderobe. In sem nadaljeval.  Zopet s samozavestjo enaki  50% in 1 delnici.  

Ob vstopu v bazen sem fasciniran nad notranjim delom objekta in bazenom. Res neverjetno. Nobene gneče. Pol prog praznih, polovica pa z enim plavalcem. Odlično! Sem se že nabrusil, da odplavam en dober trening. Kljub vsemu nisem želel kazati navdušenja, da me ne bi kdo prebral, da sem prvič tu in kot zelenec opazujem zastave, ki visijo pod stropom in iščem slovensko mod njimi. Suvereno se začnem že malo ogrevati in raztegovati preden skočim v bazen, ko se mi približa eden od uslužbencev. Vpraša me, če sem morda prvič na tu? Kaj?? Prvič? Od kje mu taka ideja!? Da bi se izognil odgovoru sem malo zamrmral nekaj v smislu, da nisem in da me zanima zakaj me to sprašuje. Nato mi predlaga, da se oglasim pri sprejemni mizi ter se podpišem, kot je navada za vsakokratni obisk. Seveda, bi to vedel, če bi že kdaj bil tu. 

Mislim, da je bilo vsem jasno kaj in kako, vendar smo zaključili pogovore o tem kdo je prvič tu in kaj to pomeni. Z veseljem sem se podpisal v zvezek ter dal svojo GSM številko, ki jo zahtevajo v praktično vsaki situaciji, ki bi lahko opravičevali pridobitev tega podatka. Kakor koli. Sem dal kar slovensko, ker je večji del izključena in me ne moti če mi bodo pošiljali kakšna SMS sporočila. Drugi razlog pa je, da mi lokalna nekako še ni zlezla pod kožo, da bi jo stresel iz rokava. Kako pogosto pa človek kliče samega sebe? Če pa že (neverjetna zgodba, ampak se mi je to že zgodilo, da sem pomotoma sam sebe klical, misleč da kličem prijatelja ter bentil zakaj je oseba, ki jo kličem taka goflja da je konstantno zasedena...), pa poišče v imeniku in pritisne zeleno tipko.   

Da se vrnem nazaj. Podatke sem pustil, plačal še tistih simboličnih 20 AED in skočil v bazen. Odplaval dobro partijo in se zadovoljen zaradi plavanja ter obiska vesoljske ladje odpravil proti domu. Malo sem imel slab občutek, kako sem ugovarjal, da nisem bil prvič v objektu. A sicer ne bi naredil kakovostnega treninga ter imel te izkušnje, da ob naslednjem obisku ne bo potrebno nikakršno pretvarjanje in pretirana samozavest. Kot olajševalno okoliščino pa si štejem tudi to, da sem ravno včeraj gledal film Prometheus in sem se res počutil, kot bi že bil v tej vesoljski ladji. 

Z vesoljci ali brez, še se vrnem v to postajo sredi puščave in izkoristim njene danosti. Z veseljem bi obiskoval takšen (tudi polovico manjšega) tudi v Novem mestu. In mislim, da nisem edini :)