Guess who`s back?

Glede na odzive ste že pogrešali najine objave. Prijateljica M. je med drugim takole preverila situacijo: "...blog sameva že 10 dni, kaj je zdej to??!!??". Ne, da bi iskal razloge za opravičilo, se strinjam z ogorčenostjo! Zadnji trije tedni niso bili preveč zanimivi z vidika dogodivščin o katerih bi lahko pisala. Predvsem pa nisva bila najbolj sposobna, da bi napisala kakšno zanimivo objavo. Pravzaprav kakršno koli objavo.

Začelo se je z Dašino boleznijo. Verjetno si je zaradi pretiranega shoppingiranja* in temperaturnih razlik med shopping centri in zunanjo okolico nabrala nekaj slabih celic, ki so bile potrebne obnove. Verjetno se Daša ne bi strinjala s tem, ampak dejstvo ostaja, da je obležala in da je bila to po vsej verjetnosti posledica temperaturnih razlik. No, kot zgleden mož sem se pač v teh dneh malo bolj sukal okoli kuhinje, kot mi je sicer v navadi. Z veseljem sem poskrbel, da se je ženi stanje nekoliko izboljšalo. Prvič po dolgem času sem se tudi počutil koristnega v tem delu stanovanja. Pa ne, da bi sam ne bi želel biti aktiven v kuhinji, gre bolj za to kaj drugi pričakujejo od mene. Situacijo bi najlažje primerjal s petjem. Jaz namreč kar rad zapojem kakšno pesem, če že ravno poznam besedilo. Bolj pa je vprašanje kako to moje petje sprejema okolica. Ne najbolje. Zato se raje zadržim in se ne silim s petjem, če že nisem ravno sam doma ali v avtomobilu, ali v kakšni zvočno izolirani pisarni. No, tako nekako je tudi z mojo prisotnostjo v kuhinji. Ko so standardi na nivoju, katerega ne moraš dosegati, se raje ne silim. Kako bi pa izgledalo, da bi se recimo v restavraciji Table 9 silil za štedilnik namesto Gordana Ramsaya!? :)

No, kakor koli... še preden mi je uspelo pozdraviti Dašo**, sem bil že sam priklenjen na posteljo oz. bolje rečeno WC školjko. Na tej točki se ne bi spuščal preveč v podrobnosti. Tako sva z Dašo sedaj izmenično skrbela drug za drugega, kuhala različne čajčke (1x suhe borovnice in 1x metin čaj z medom in limono) ter počivala na izmene. Dokler počasi ni še žena prevzela moje simptome in sva tako imela skupni imenovalec za kuhanje čaja iz suhih borovnic. Sicer pravijo, da so ženske bolj občutljive kot moški in se glede na izkušnje s tem lahko tudi strinjam, brez zamere. A ne glede na to dejstvo, se je Daši stanje "hitro" izboljšalo in tako sem ostal sam s svojim recimo mu "borovničevim čajem". Medtem, ko sem "pil borovničev čaj" in delal od doma sem pa tudi kar nekaj prebral o mojem trenutnem stanju in diagnozi. Jah, po vseh parametrih, bi moral biti že povsem čil in zdrav in brez potrebe po "pitju borovničevega čaja". Ker temu ni bilo tako, sem šel na posvet najprej v lekarno, čez nekaj dni pa še k zdravniku.

{Čakajoč zdravnika, 17. v vrsti. }.

Po zadnjih izvidih naj bi šlo za nek virus, tako da sem lahko samodiognosticirane (z manjšo pomočjo lekarnarja) antibiotike prenehal jemati in se prepustil zdravljenju v obliki diete in čakanja na umiritev prebave.

No, sedaj lahko rečem, da se počutim precej bolje, saj le še občasno "pijem borovničev čaj". Upam, da v naslednjih dneh povsem opustim to "navado" in se postavim nazaj na stare tire.

Toliko o odsotnosti v zadnjih tednih...:)

Sedaj pa res že izjemno pogrešam šalico kave. Zaradi pojava "borovničevega čaja", sem to navado bil primoran popolnoma izbrisati iz dnevne rutine. Hkrati pa vem, da tudi po povratku te rutine mi bo še vedno manjkala šalica dobre turške kave!

Prvič po štirih mesecih turška kavica zvarjena v restavraciji Sadaf v Sharjah. Ta iranska restavracija nama je bila zanimiva tudi zato, ker je koncipirana tako, da je miza (separe) intimo ločena z zaveso. Tako ima vsaka miza svojo intimo in lahko tudi domačinke jedo brez črnih prevez čez obraz. Midva pa tudi! ;)

* Res, da je šoping trajal cel dan, kupila ni nič(!!). Vse pohvale! Temu se reče window shopping, dragi moji :) 

** Po cca. slabih dveh tednih!