torek, 30. julij 2013

V vesoljski ladji


Ko se pelješ po eni od Dubajskih obvoznic (bolj natančno po Dubai Baypass Roadu) se kar na enkrat, ob tej zelo polni prometnici sredi puščave, pojavi vesoljska ladja. Modro-srebrna, moderna, sijoča in veličastna stoji tam, kot da bi pristala včeraj direktno iz vesoljske ladjedelnice. A okolica polna palm in zelenja da slutiti, da je tam vseeno kakšen mesec dlje in se je že dodobra združila z okoljem. Kot oaza sredi puščave, da slutiti, da je iz drugih planetov pritovorila hranilne snovi in energijo, ki puščavo spreminja v zeleno oazo in v raj za zelenje.



A ker je ta ladja pristala ravno v Dubaju, kjer so stavbe v obliki eksotičnih skulptur nekaj povsem običajnega in pričakovanega, človek posumi, da zna biti to le kakšen od "spomenikov" enega od lokalnih šejkov. 
No, v resnici ni samo spomenik ampak precej uporabna ladja. Imenuje se Hamdan Sports Complex in velja za gostiteljico 10. FINA svetovnega prvenstva v plavanju. 
Lahko bi rekli, da zunanjost precej obeta in notranjost ne razočara. Športni kompleks, ki je bil odprt leta 2010 ima kar 3 bazene (25m, 2x50m, skakalni bazen ter pomožne objekte). Vse vrste vodnih športov pa lahko spremlja kar 15.000 gledalcev. 


In, da ne bo pomote, tale obisk vesoljske ladje ni bil povsem naključen in brez namena. Že dalj časa sem namreč iskal primeren bazen, kjer bi lahko plaval v ohlajeni vodi ter naredil kakšen trening z daljšo distanco in hkrati sem se redno (vsaj 2x tedensko) peljal mimo tega izvenzemeljskega objekta. 
In evo... "the ship has landed" in z njo ohlajena voda na 26 stopinj. Balzam. Vse to za pičlih 20 AED (dobre 4€). Vendar plačilo simbolične vstopnine vendarle ni dovolj za uporabo teh plavalnih površin.

{Parket pod skakalnicami navadno pospravijo preden se prične skakanje v vodo}.

Pričakovano ali ne, ob prvem obisku prijazno osebje zahteva predložitev zdravniškega potrdila o zdravstvenem stanju obiskovalca in zmožnosti uporabe objekta. Hah... Srečo sem imel, da so me kolegi iz TriDubai opozorili na to in dali nasvet kako se temu izgniti. 
Podobno kot v vsaki situaciji, ko ti manjka kakšen dokument ali pa nisi dorasel objektu v katerega stopaš, bodisi zaradi obleke, debeline denarnice in števila kreditnih kartic v njej, pomanjkanja vabila ali zgolj zaradi česa drugega, vedeš se izjemno samozavestno in suvereno, kot da si točno tam kjer moraš biti in to v točno pravem času, saj točno veš kam si namenjen in kaj je tvoje poslanstvo v dani situaciji. 

Temu vodilu sem sledil tudi sam, vse z namenom, da me nihče ne vpraša za zdravniško potrdilo. Torej vstopal sem suvereno, kot da bi imel v lasti vsaj 51% delnic objekta. 
Preden sem prestopil prag vhodnih vrat sem uvidel vstopiti enega podobno mislečega triatlonca (sem ga takoj ocenil po nahrbtniku in plavalni opremi, ki jo je nosil s sabo). Torej, samo suvereno sledim njemu in ne bo težav. Vstopim. Odpre se velik hodnik z leve. In desne. Pa naravnost tudi. Triatlonca nikjer. Samo varnostnik 30m stan sedi za mizo. Kam sedaj? Levo? Desno? Ali naravnost do varnostnika in tvegati, da me vpraša po zdravniškem potrdilu. Še enkrat z očmi skeniram prostor, če se morda kje pojavi triatlonec z IRONMAN torbo, vendar ni bilo te sreče. 
Nimam izbire kot da suvereno zavijem levo. Napaka! Slepi hodnik, brez izhoda. Se obrnem in suvereno, a tokrat kot za 10% manj lastništva, zavijem v hodnik na desno. Napaka! Odbijem še dodatnih 10% suverenosti in nadaljujem proti varnostniku. Lepo ga pozdravim, suvereno kolikor se je še dalo in poskušam nadaljevati pot. Nakar me varnostnik vpraša, če sem prvič tu? Kaj?? Prvič? Od kje mu taka ideja!? Seveda, sem mu povedal, da nisem prvič ampak sem očitno prišel skozi nek drug vhod in se poskušam orientirati. Oziram se okoli, da bi določil kje je tisti drugi vhod skozi katerega sem prišel zadnjič. Varnostniku se ni dalo ukvarjati z moji blodnjami po objektu ter ga v resnici niti ni zanimalo ali sem tu prvič ali ne. Mi je pa zato pokazal kam moram iti, da pridem do bazena oz. še prej do garderobe. In sem nadaljeval.  Zopet s samozavestjo enaki  50% in 1 delnici.  

Ob vstopu v bazen sem fasciniran nad notranjim delom objekta in bazenom. Res neverjetno. Nobene gneče. Pol prog praznih, polovica pa z enim plavalcem. Odlično! Sem se že nabrusil, da odplavam en dober trening. Kljub vsemu nisem želel kazati navdušenja, da me ne bi kdo prebral, da sem prvič tu in kot zelenec opazujem zastave, ki visijo pod stropom in iščem slovensko mod njimi. Suvereno se začnem že malo ogrevati in raztegovati preden skočim v bazen, ko se mi približa eden od uslužbencev. Vpraša me, če sem morda prvič na tu? Kaj?? Prvič? Od kje mu taka ideja!? Da bi se izognil odgovoru sem malo zamrmral nekaj v smislu, da nisem in da me zanima zakaj me to sprašuje. Nato mi predlaga, da se oglasim pri sprejemni mizi ter se podpišem, kot je navada za vsakokratni obisk. Seveda, bi to vedel, če bi že kdaj bil tu. 

Mislim, da je bilo vsem jasno kaj in kako, vendar smo zaključili pogovore o tem kdo je prvič tu in kaj to pomeni. Z veseljem sem se podpisal v zvezek ter dal svojo GSM številko, ki jo zahtevajo v praktično vsaki situaciji, ki bi lahko opravičevali pridobitev tega podatka. Kakor koli. Sem dal kar slovensko, ker je večji del izključena in me ne moti če mi bodo pošiljali kakšna SMS sporočila. Drugi razlog pa je, da mi lokalna nekako še ni zlezla pod kožo, da bi jo stresel iz rokava. Kako pogosto pa človek kliče samega sebe? Če pa že (neverjetna zgodba, ampak se mi je to že zgodilo, da sem pomotoma sam sebe klical, misleč da kličem prijatelja ter bentil zakaj je oseba, ki jo kličem taka goflja da je konstantno zasedena...), pa poišče v imeniku in pritisne zeleno tipko.   

Da se vrnem nazaj. Podatke sem pustil, plačal še tistih simboličnih 20 AED in skočil v bazen. Odplaval dobro partijo in se zadovoljen zaradi plavanja ter obiska vesoljske ladje odpravil proti domu. Malo sem imel slab občutek, kako sem ugovarjal, da nisem bil prvič v objektu. A sicer ne bi naredil kakovostnega treninga ter imel te izkušnje, da ob naslednjem obisku ne bo potrebno nikakršno pretvarjanje in pretirana samozavest. Kot olajševalno okoliščino pa si štejem tudi to, da sem ravno včeraj gledal film Prometheus in sem se res počutil, kot bi že bil v tej vesoljski ladji. 

Z vesoljci ali brez, še se vrnem v to postajo sredi puščave in izkoristim njene danosti. Z veseljem bi obiskoval takšen (tudi polovico manjšega) tudi v Novem mestu. In mislim, da nisem edini :)

ponedeljek, 29. julij 2013

Počitnice


Blog je na počitnicah. Skupaj z Dašo je odvandral iz Dubaja. Mene so pa pustili samega, da se skuham v tej vročini...

ponedeljek, 22. julij 2013

Poletno smučanje


Poleti ali pa pozimi, ne glede na letni čas je v Dubaju vedno sneg. Ja, ena od tistih stvari po čemer je mesto poznano in privablja turiste. Torej sredi poletja in puščave je možno tudi smučanje in to na -4°C. Precej fascinantno, če upoštevamo, da je zunanja temperatura tudi okoli 50°C. Če koga zanima več o Ski Dubai oz. kako so lahko zagotovili ustrezno izolacijo si lahko pogleda tale video.

Ob tej priložnosti bi se zahvalila vsem prijateljem, ki ste nama omogočili to izkušnjo in obujanje spominov na zimske dni! HVALA! :)

Izkoristila sva lep sončen dan in se odpravila v Emirates Mall katerega sestavni del je tudi Ski Dubai. Ob vhodu so nama dali "klubska" oblačila, ki vključujejo hlače, jakno, nogavice in opremo: pancarje in smuči, z izjemo rokavic in kape.
Ob opazovanju vseh smučarjev, med katerimi so bili tudi nekateri v kratkih rokavih, sva se vseeno odločila, da se oblečeva v vse kar sva prinesla in Slovenije in bova tako sigurno na toplem. Bolje več kot premalo. No, po dveh urah smučanja sva ugotovila, da se teh -4°C popolnoma nič ne razlikuje od tistih v Alpah in sva si lahko le želela, da bi imela kakšen kos obleke več na sebi.

Ne glede na vse je bilo smučanje "sredi puščave" res zanimiva izkušnja in prav zagotovo nekaj kar zelo prija v teh prevročih poletnih dneh (Sej, potem bova pa spet bolna...:)).

Še nekaj utrinkov:





četrtek, 18. julij 2013

Okku


Odkar sva v Dubaju največkrat jeva v azijskih restavracijah. Najraje obiščeva japonsko restavracijo Okku, katera se ponaša z ekipo zvezdniških kuharskih mojstrov, ki so kuhali za Madonno, Georgea Clooneya, Billa Clintona in Denzela Washingtona. 

Hrana je neverjetna, natakarji in ambient pa prav tako.

{Green tea}.

 {Calamari Nanban Age – Shichimi-garlic calamari, mixed peppers, creamy yuzu}.


{Tofu Salad – Silken tofu, grilled plum tomato, basil, kaiware, nori, soy vinagrette}.


{Spodaj: Yuzu Saikyo Miso Black Cod – miso marinated black cod, sesame seeds
in
zgoraj: OKKU Burger  angus beef, tomato, grilled onion, bbq-soy, lettuce wrap, cole slaw}.

Če bi bilo po moje bi cele dneve jedla v japonskih restracijah :)

sreda, 17. julij 2013

Razvajanje po moško


Včasih si lahko tudi moški privoščijo malo razvajanja, zato se je Jure odločil za britje pri brivcu. 

Običajno se brije cca. 1x do 2x na mesec. In ker je pravi dec, NE(!) uporablja mašince za britje, ampak to počne še tako kot so to počeli naši očetje: s peno za britje in britvico. Rezultat je navadno tak, da se poreže po celem obrazu in rane se skorajda ne zacelijo do naslednjega britja, toda kljub vsemu vztraja pri tem, da je dec in mašince za britje nikakor ne potrebuje. 

{Priprave}.

{Prvo britje z mašinco(!) in nanos pene za britje}.

{Prvi potegi z brivskim rezilom. Priznam, malo se mi je orosilo čelo :)
Prvi in drugi nanos pudra, popravki z mašinco(!), topla brisačka in krema za obraz}.

{Voilà! Koža gladka kot dojenčkova ritka}.

Meni je zgledalo bolj kot nekakšno mučenje, Jure pa je menda tako užival, da je med britjem skoraj zaspal. Temu se pravi razvajanje po moško :)

torek, 16. julij 2013

Na počitnicah


Včasih so na počitnice hodili otroci. Zdaj so bolj v modi psički. Tako sva prejšnji vikend na počitnicah imela francoskega buldoga, Bučka (lahko tudi Little pumpkin).

Zanimivo je, da je najina stavba ena redkih v kateri dovolijo imeti hišne ljubljenčke in neverjetno, da pred tem nisva videla prav veliko psov v stavbi, v teh dveh dneh pa kar precej. Še par dni bi ga imela pa bi spoznala skoraj pol stavbe :)

 {Bučko se je malo posončil. Vročina mu neverjetno paše 
in če bi bilo po njegovo bi cel dan preživel na balkonu :) }.



nedelja, 14. julij 2013

Kupila bova psička...


...no, v bistvu sva še v pogajanjih. 

Če bi bilo po moje bi že zdavnaj imela doma cel živalski vrt. 

Resnica pa taka:
- v Sloveniji me že čaka podobna zverina, 
- temperature v Dubaju niso človeške, kako vroče mora biti šele taki mali kepici,
- v primeru, da greva na pot bi ga težkega srca pustila kje v varstvu, 
- letenje z letalom ni ravno mačji kašelj za katero koli žival, itd.


Bila sta 2 zelo živahna bratca, stara 5 mesecev in niti 1 sekundo pri miru. Temu primerne so tudi fotografije.



petek, 12. julij 2013

Ste se že kdaj zaklenili iz stanovanja?


No, ne glede na vaš odgovor, midva sva se :) 

Že prvi dan, ko sem videl, da so vrata od stanovanja brez prave kljuke za vrata (se pravi vrata z bučko), sem vedel da bo to še zelo zanimivo. Sam sem sicer navajen tega, ker smo že doma imeli tak koncept kljuk na vhodnih vratih, vendar je bila vedno še neka varovalka - t.i. skriti ključ. Tako te ob zapiranju vrat ni vedno stisnilo pri srcu in ni bilo potrebe po panični dvojni preverbi ali imaš ključe v žepu ali ne.

Nama je tudi brez te "varovalke" kar dobro šlo, dokler se nisva enega večera odpravila ven in sem po pomoti vzel ključe od pisarne, namesto od stanovanja. Zapreva vrata in stopiva proti dvigalu, ko me Daša povpraša, če sem spet pozabil izključiti klimo. Daša je nekoliko bolj racionalnejša pri takih zadevah, za kar ji dam povsem prav. Stopim nazaj proti vratom stanovanja, sledilo je neuspešno iskanje ključev, ugotovitev, da jih očitno nimava, kratko valjenje krivde drug na drugega, a sva kmalu ugotovila, da nima smisla iskati razlogov zakaj je do tega prišlo in kaj bi če bi (Če čebula če ne bi imela, bi čebula bila bula :)

Enostavno sva šla do recepcije najine stavbe in vprašala kaj narediti v tej situaciji.
Malo sem bil presenečen nad rutinsko rešitvijo varnostnika, ki je kar iz svojega mobilnika poiskal shranjeno številko in mi povedal koga naj pokličem, da bo prišel vdreti v stanovanje. Vedel sem, da v tej situaciji obstajata samo 2 varianti: 
(1) Ali je varnostnik zmenjen z "Locksmithom" in dobiva % od posla - torej posledično bom plačal tudi provizijo za varnostnika.
(2) Ali pa je to precej pogost pojav v naši stavbi in varnostnik velikokrat potrebuje to številko, zato jo ima shranjeno kar v telefonu. 
Nikakor nisem pa računal na to, da je možno oboje!

Ta "pojav" je menda v naši stavbi precej pogost (poprečno se to zgodi 2-3 "srečnežem" na dan). Kakorkoli, čez 20 minut je prišel Paki* s svojo torbico in že smo hiteli vlamljat. Sem želel malo posneti kako se bo lotil zadeve, da bi naslednjič morda kar sam tole opravil. V bistvu je pri nas Daša bolj za te zadeve :) No, ampak ker je Paki izkušen in vešč v menjavi ter tudi skrivanju svojega know-howa mi več kot ene slike ni uspelo narediti.


In roko na srce naslednjič ga bom spet poklical in upam, da mi bo dal kakšen popust, ker 350 AED (74 EUR) za zamenjavo ključavnice in z delom, ki skupaj ni trajalo več kot 1 minuto, se mi zdi precej veliko. Ne glede na to, da je dal za ceno navadne ključavnice posebno varnostno. Ga imam na sumu, da bi znal naslednjič kasirati celo več, ker bo moral vdirati v varnostno ključavnico. In me je zopet nategnil, ali pač... bomo videli. Važno, da imava sedaj 7 rezervnih ključev ;)

* Slovenska (slabšalna) okrajšava za Pakistanca, ki se jo načeloma ne izgovarja v navzočnosti Pakijev.  

sreda, 10. julij 2013

Ramadan


Prišlo je poletje. Prišle so visoke temperature. In prišel je čas svetega Ramadana. 

Z današnjim dnem se pričenja Ramadan, sveti mesec muslimanov. Veliko sva slišala o njem, tokrat ga bova doživela tudi sama, no vsaj del. Ulice in trgovska središča, ki so bili do seda natrpani z obiskovalci z vseh koncev sveta, so se počasi razredčila in umirila. Podobno kot bi se konec oktobra sprehajal po promenadi v Vodicah :) Ni čisto tako, ampak primerjava pa je kar na mestu.

Ramadan je čas, ko se muslimani postijo ves mesec, je čas duhovnosti, je čas posta, očiščevanja, solidarnosti, kesanja in oproščanja. Za muslimane je ramadan najbolj veličasten mesec med vsemi. Ramadan je mesec Objave, kajti v njemu je začela objava korana, v njem se je zgodil povratek muslimanov v Meko (osmo leto po Hidžri), je mesec v kateri je noč lejletu-l-qadr. Noč, ki je vrednejša od tisočerih mesecev. Konča se s tridnevnim praznovanjem, s tako imenovanim bajramom.

V času Ramadana poteka post, od sončnega vzhoda do zahoda (približno med 5. in 17. uro), je prepovedano jesti, piti, kaditi in spolno občevati. Post ni obvezen za duševno bolne, otroke, bolnike, nosečnice, potnike in ženske, ki imajo menstruacijo. 

Sicer pa se v času Ramadana Muslimani predvsem posvetijo molitvi in ga preživijo v okviru svoje družine. 

Vsem muslimanskim vernikom pa želiva Ramadan Mubarak oz. Blagoslovljen Ramadan!



torek, 9. julij 2013

Miracle Garden


Drage mame, žene in ostali ljubitelji rož, objava za vas :)

Če že govorimo o samih presežkih, Dubaj ni mogel mimo tega da ne bi imel poleg vsega tudi največji naravni cvetlični park na svetu. Tako so zgradili Miracle garden ("Čudežni vrt"), ki je predstavljal dom preko 45 miljonom rož v več kot 60-ih barvah. Raztezal se je na kar 80.000 kvadratnih metrih puščavskih tal, odprt pa je bil letos na valentinovo ter zaprt konec maja.
Toda ni še prepozno. Še vedno lahko pridete na ogled, saj ga bodo ponovno odprli v oktobru in seveda bo ta še večji in lepši :) Na 721.000 kvadratnih metrih bo tako Miracle Garden največji vertikalni vrt na svetu. 

{V angleščini...}.

{...in arabščini}.


{Jure pod enim izmed sedmih src, ki predstavljajo 7 emiratov Združenih arabskih emiratov}.







 {Smrdokavra, vodéb ali vdáb. Ptiča so tako poimenovali, ker že od antike naprej slovi po nečistem gnezdu zaradi obrambnega mehanizma.}.

{Dve ločeni molilnici - za ženske in moške}.

 {12m visoke piramide}.

 {Mećka #1}.

 {Mećka #2}.



{Zayed bin Sultan Al Nahyan velja za očeta naroda, ki je združil vsa plemena ter postavil zametke današnjih ZAE, 
bil je tudi voditelj emirata Abu Dhabi ter prvi predsednik ZAE}.

ponedeljek, 8. julij 2013

Guess who`s back?


Glede na odzive ste že pogrešali najine objave. Prijateljica M. je med drugim takole preverila situacijo: "...blog sameva že 10 dni, kaj je zdej to??!!??". Ne, da bi iskal razloge za opravičilo, se strinjam z ogorčenostjo! Zadnji trije tedni niso bili preveč zanimivi z vidika dogodivščin o katerih bi lahko pisala. Predvsem pa nisva bila najbolj sposobna, da bi napisala kakšno zanimivo objavo. Pravzaprav kakršno koli objavo.

Začelo se je z Dašino boleznijo. Verjetno si je zaradi pretiranega shoppingiranja* in temperaturnih razlik med shopping centri in zunanjo okolico nabrala nekaj slabih celic, ki so bile potrebne obnove. Verjetno se Daša ne bi strinjala s tem, ampak dejstvo ostaja, da je obležala in da je bila to po vsej verjetnosti posledica temperaturnih razlik. No, kot zgleden mož sem se pač v teh dneh malo bolj sukal okoli kuhinje, kot mi je sicer v navadi. Z veseljem sem poskrbel, da se je ženi stanje nekoliko izboljšalo. Prvič po dolgem času sem se tudi počutil koristnega v tem delu stanovanja. Pa ne, da bi sam ne bi želel biti aktiven v kuhinji, gre bolj za to kaj drugi pričakujejo od mene. Situacijo bi najlažje primerjal s petjem. Jaz namreč kar rad zapojem kakšno pesem, če že ravno poznam besedilo. Bolj pa je vprašanje kako to moje petje sprejema okolica. Ne najbolje. Zato se raje zadržim in se ne silim s petjem, če že nisem ravno sam doma ali v avtomobilu, ali v kakšni zvočno izolirani pisarni. No, tako nekako je tudi z mojo prisotnostjo v kuhinji. Ko so standardi na nivoju, katerega ne moraš dosegati, se raje ne silim. Kako bi pa izgledalo, da bi se recimo v restavraciji Table 9 silil za štedilnik namesto Gordana Ramsaya!? :)

No, kakor koli... še preden mi je uspelo pozdraviti Dašo**, sem bil že sam priklenjen na posteljo oz. bolje rečeno WC školjko. Na tej točki se ne bi spuščal preveč v podrobnosti. Tako sva z Dašo sedaj izmenično skrbela drug za drugega, kuhala različne čajčke (1x suhe borovnice in 1x metin čaj z medom in limono) ter počivala na izmene. Dokler počasi ni še žena prevzela moje simptome in sva tako imela skupni imenovalec za kuhanje čaja iz suhih borovnic. Sicer pravijo, da so ženske bolj občutljive kot moški in se glede na izkušnje s tem lahko tudi strinjam, brez zamere. A ne glede na to dejstvo, se je Daši stanje "hitro" izboljšalo in tako sem ostal sam s svojim recimo mu "borovničevim čajem". Medtem, ko sem "pil borovničev čaj" in delal od doma sem pa tudi kar nekaj prebral o mojem trenutnem stanju in diagnozi. Jah, po vseh parametrih, bi moral biti že povsem čil in zdrav in brez potrebe po "pitju borovničevega čaja". Ker temu ni bilo tako, sem šel na posvet najprej v lekarno, čez nekaj dni pa še k zdravniku.

{Čakajoč zdravnika, 17. v vrsti. }.

Po zadnjih izvidih naj bi šlo za nek virus, tako da sem lahko samodiognosticirane (z manjšo pomočjo lekarnarja) antibiotike prenehal jemati in se prepustil zdravljenju v obliki diete in čakanja na umiritev prebave.

No, sedaj lahko rečem, da se počutim precej bolje, saj le še občasno "pijem borovničev čaj". Upam, da v naslednjih dneh povsem opustim to "navado" in se postavim nazaj na stare tire.

Toliko o odsotnosti v zadnjih tednih...:)

Sedaj pa res že izjemno pogrešam šalico kave. Zaradi pojava "borovničevega čaja", sem to navado bil primoran popolnoma izbrisati iz dnevne rutine. Hkrati pa vem, da tudi po povratku te rutine mi bo še vedno manjkala šalica dobre turške kave!


Prvič po štirih mesecih turška kavica zvarjena v restavraciji Sadaf v Sharjah. Ta iranska restavracija nama je bila zanimiva tudi zato, ker je koncipirana tako, da je miza (separe) intimo ločena z zaveso. Tako ima vsaka miza svojo intimo in lahko tudi domačinke jedo brez črnih prevez čez obraz. Midva pa tudi! ;)


* Res, da je šoping trajal cel dan, kupila ni nič(!!). Vse pohvale! Temu se reče window shopping, dragi moji :) 
** Po cca. slabih dveh tednih!